Susan George: Kako zmagati v razredni vojni (priročnik za kapitaliste)

01 April 2014
Article

Da je ves svet v permanentni razredni vojni, ni dvoma. Vprašanje je, kako v njej prevladati. Susan George ponuja odgovor. In to kot nasvet tistim, ki so za vojno odgovorni: superbogatim.

Published at
MMC RTV SLO
Programmes

O kakšni literarni zvrsti govorimo? Avtorica v uvodu, nekakšnem "navodilu za zbegane", svoje delo Kako zmagati v razredni vojni opredeli kot "resnično fikcijo". Gre namreč za zgodbo, pojasni pisateljica, katere scenarij je sicer izmišljen, besedilo pa resnično. Da je delo kritika kapitalizma, ki tako neusmiljeno lomasti po svetovnih gospodarstvih in definira medčloveške odnose, je jasno od samega začetka. Kar ga naredi zanimivega, niso podatki, ki bodo kolikor toliko kritičnemu opazovalcu dogajanja v svetu le stežka povedali kaj novega, temveč njegova perspektiva.

Susan George namreč v središče zgodbe postavi skupino anonimnih strokovnjakov na različnih področjih oziroma njihovo poročilo, ki ga proti plačilu pripravijo na prošnjo Naročnikov, prav tako neimenovane, fantomske skupine superbogatih iz zgornjega dela svetovne elite. Ti Delovno skupino, kot se poimenujejo izdelovalci poročila, prosijo za poročilo, ki naj odgovori na ti njihovi vprašanji: "Ali živimo v času neizogibne krize, zatona in poznejšega uničenja zahodnega sveta, kot ga poznamo, ali pa gre za ponovno rojstvo okrepljenega kapitalističnega sistema v nastajanju? Kako naj spodbudimo takšen preporod?"

Podnaslov dela je Poročilo iz Lugana II, kar pomeni, da gre za nekakšno nadaljevanje leta 1999 izdane knjige Poročilo iz Lugana. Zasnova je podobna, saj so tudi takrat Naročniki Delovno skupino prosili za odgovor na vprašanje, le da se je tisto glasilo: "Kako naj kapitalizem še naprej ne le deluje, ampak raste in postane neranljiv v 21. stoletju?" Obakrat so Naročniki najete strokovnjake namestili v razkošno vilo v švicarskem mestu Lugano in jim tam nudili vse potrebno za delo, ti pa so imeli na voljo leto dni, da pripravijo poročilo.

V središču pozornosti - kapitalizem
Kot rečeno, to knjigo od množice drugih, ki se ukvarjajo s podobno tematiko, loči predvsem njena perspektiva. Delovna skupina tako analizira sodobne probleme - od gospodarstvenih do okoljskih in širše družbenih - ter opozarja na neprimernost sedanjih rešitev. Pri tem gre seveda za neprimernost z vidika interesov Naročnikov. Družbena neenakost, neizogibna posledica sedanje ureditve, mora ostati v sprejemljivih okvirih, poudarja poročilo, pri čemer Delovna skupina to utemeljuje s tem, da lahko neenakost povzroča težave ne le revnim in srednjemu razredu, ampak tudi bogatim. Prav tako krčenje javne porabe, ki jo vsiljuje politika rezov, le škoduje, pišejo v Delovni skupini, ki se nanaša na podatke Mednarodnega denarnega sklada. Tudi pri tem pa je skrb namenjena kapitalizmu. Ta namreč potrebuje potrošnike, katerih število t. i. varčevalna politika radikalno zmanjšuje.

Da je za sedanjo svetovno finančno krizo kriv dereguliran finančni kapitalizem, je jasno, avtorico (in Delovno skupino) pa bolj bega, zakaj ni bil nihče od odgovornih za krizo kaznovan in zakaj niso bile, vsaj zaradi všečnosti, sprejete politične poteze v smeri večje regulacije in strožjega nadzora nad institucijami, ki so krizo zakrivile. Delovna skupina tako Naročnikom izreče dolžno spoštovanje zaradi takšnega dosežka. "Ne samo da niso (Naročniki in njim podobni, op. a.) utrpeli nikakršnih resnih posledic na osebni, finančni ali institucionalni ravni, ampak zdaj še bolj trdno nadzirajo gospodarsko, politično in družbeno dogajanje kot pred krizo," se čudi Delovna skupina, ki spominja, da so v Evropi po krizi najpomembnejše politične funkcije zasedli ljudje iz finančnih ustanov, odgovornih za krizo. Takšen primer so nekdanji bankirji (z evfemizmom poimenovani tudi kot tehnokrati) iz ameriške finančne ustanove Goldman Sachs, Lucas Papademos, Mario Monti in Mario Draghi. Da je položaj skrajno perverzen, med drugim kaže poročilo državnega tožilca ameriške zvezne države New York, ki ga navaja Delovna skupina in ki ugotavlja, da je po izbruhu krize devetih največjih ameriških finančnih družb za nagrade porabilo 5 milijard dolarjev, za to pa so namenili davkoplačevalski denar, ki je bil namenjen za njihovo reševanje.

Resnična demokracija kot grožnja
Kako naj torej ob vse večjih paradoksih sodobne kapitalistične družbe ukrepajo Naročniki? Delovna skupina jim priporoča, naj se trudijo spodkopati doktrini človekovih pravic in skupnega dobrega. Oslabijo naj demokracijo, ki ustvarja nered in deluje prepočasno za današnji svet. "Ideja, da imajo milijoni nevednih pravico do odločanja, kako naj se jim vlada, ni več izvedljiva," opozarjajo v Delovni skupini.

Naročniki naj rušijo socialno državo, ki je preobsežna in preveč stane, pri čemer naj ne bodo preradikalni, saj bodo s tem le obrnili deprivilegirane množice proti sebi. Nasilje kot povsem legitimno in koristno orodje naj bo po možnosti zadnja možnost. Ohranijo naj hierarhično družbeno ureditev, ki lahko edina upravlja kompleksne sisteme, ob tem pa naj vseeno spodbujajo najnižje ravni, da so kritične brez strahu pred kaznijo. Namen te "dobrohotnosti" je seveda sproščati družbene napetosti in ustvarjati videz demokratičnosti. "Vse se mora spremeniti, da bi vse ostalo enako," je modrost, ki jo velja upoštevati, priporoča Delovna skupina. "Naročniki bodo morali hoditi po tanki črti med ohranjanjem in širjenjem kapitalističnega sistema, ne da bodo šli predaleč in tako spodkopali lastno legitimnost in avtoriteto," opozarjajo superbogate avtorji poročila.

Robin Hood vs. Superhik
Pričujoče delo ni teoretsko. Njegova glavna prednost je v zabavni predstavitvi kopice statističnih podatkov in zgovornih citatov ter njihovi povezavi v berljivo zgodbo, ki da bralcu dober vpogled v "reševanje" aktualne krize.

Delo sicer kritizira politike elit, predvsem ameriških in evropskih, z malce domišljije pa se da najti tudi sledi kritike deklariranih zaveznikov delovnega ljudstva. Naročniki so na pomoč namreč poklicali t. i. Delovno skupino oziroma v izvirniku Working Party, kar zveni strašno podobno izrazu Workers' Party oziroma Delavska stranka. Zgodovina izdaj interesov delavskega razreda s strani takšnih in drugačnih delavskih ali socialdemokratskih strank pa je dolga in dobro dokumentirana. Da bo dvomov še manj, člani Delovne skupine v uvodni zahvali Naročnikom za ponoven najem njihovih storitev omenjajo "tovarištvo", ki se je med njimi razvilo na prestižni lokaciji v Luganu.

Ravno ta navezanost političnih in gospodarskih elit - ki bodo nevzdržen status quo ohranjale do zadnje kaplje naše krvi - na takšne in drugačne strokovnjake in učenjake, čuvaje kapitalističnega sistema, ki brez pomislekov servisirajo uničujoče hlastanje kapitalizma, pa je še eno od pomembnih sporočil knjige. Če imajo reveži svoje Robine Hoode, imajo namreč bogati svoje Superhike.*

*Junak iz stripa Alan Ford. Dela kot pometač ulic, v prostem času pa z izkoriščanjem svojih alkoholnih moči krade revnim in daje bogatim.