»Za vodo sploh ne bi smeli plačevati«

01 November 2008

V Istanbulu poteka peti Svetovni vodni forum, na katerem korporacije skupaj s podporo Svetovne banke in zahodnih vlad še naprej razširjajo idejo o vodi kot ekonomski dobrini in ne kot človekovi pravici.

Published at
Mladina

Istanbul od 16. do 22. marca gosti peto zasedanje Svetovnega vodnega foruma (World Water Forum), na katerem poteka razprava o mednarodni politiki do vode. Predstavnik Svetovne banke Philippe Marin je prvi dan konference predstavil poročilo svoje ustanove, ki s previdno izbranim besednjakom priznava, da privatizacija vode ni bila »magična formula«, kot je to v prejšnjem desetletju prikazovala Svetovna banka. Kljub temu je končni sklep poročila ta, da bi nadaljnje privatizacijske reforme še vedno lahko in morale prispevati k zagotavljanju dostopa do vode. V Istanbul so se po pričakovanjih zgrnile tudi množice predstavnikov civilne družbe iz vsega sveta, ki že dolgo časa opozarjajo, da je privatizacija vode ter vodovodnih storitev predvsem v nerazvitem svetu vodila v prave katastrofe za lokalno, v glavnem revnejše prebivalstvo. Ena izmed aktivistk, ki se udeležuje vzporednega Ljudskega vodnega foruma (People's Water Forum) v Istanbulu, je Satoko Kishimoto. Slednja je članica mednarodnega raziskovalnega ter analitičnega inštituta Transnational institute (TNI), ki na globalni ravni povezuje različne strokovnjake ter predstavnike civilne družbe. Znotraj TNI Kishimotova vodi projekt Water Justice, ki redno objavlja knjige in publikacije na temo privatizacije vode. V času našega pogovora z njo sta bila iz Turčije izgnana dva tuja člana organizacije International Rivers zaradi sodelovanja v mirnem protestu. Okoli 20 turških aktivistov pa so zaprli.

Kaj sploh je Svetovni vodni forum? Kdo ga vodi?

Svetovni vodni forum (SVF) je platforma za zagotovitev razprave in pa lobiranja glede mednarodne politike do vode. Konference, kakršna je tokrat v Istanbulu, so organizirane vsake tri leta. SVF vodi tako imenovani Odbor za svetovno vodo (World Water Council), ki ga sestavljajo predstavniki zasebnih korporacij, Svetovne banke ter drugih podobnih finančnih ustanov, kot je denimo Evropska investicijska banka, in pa različni strokovnjaki s področja vode. Na sam odbor letijo številne kritike zaradi nepreglednosti njegovega delovanja in pa pomanjkanja legitimnosti, da bi lahko diktiral mednarodno vodno politiko. SVF namreč nima demokratične strukture, predsednik Odbora za svetovno vodo pa je Loïc Fauchon, ki je hkrati predsednik podjetja Société des Eaux de Marseille. Gre za skupno podružnico dveh francoskih korporacij z izjemno velikimi apetiti po privatizaciji vodnih virov, to pa sta Veolia in Suez. Predstavniki nevladnih organizacij iz vsega sveta prav zaradi takšnih stvari zahtevamo, da bi moral tako pomemben forum, kot SVF nedvomno je, prej kot karkoli drugega delovati v sklopu Organizacije združenih narodov.

Temu pa nasprotujejo predvsem ZDA in EU. Zakaj?


Zaradi svojih interesov, ki se tičejo privatizacije vode, to pa je seveda zelo kontroverzna in občutljiva tema. Vendar znotraj EU obstajajo tudi pozivi k večji transparentnosti delovanja Odbora za svetovno vodo in slednji si tako poskuša 'kupiti' več legitimnosti na račun tega, da so na srečanja SVF povabljeni tudi politični predstavniki različnih držav, ki na forumu potem sprejmejo ali potrdijo različne ministrske deklaracije. Kljub temu vztrajamo pri svojih kritikah, da takšen forum ne bi smel odločati in vplivati na tako pomembno področje, kot je vodna politika.

Kakšna je vloga Evropske unije pri privatizaciji svetovnih virov vode?


Čeprav je Evropska komisija (EK) zelo zadržana pri razkrivanju svojih načrtov širši javnosti, pa je v preteklih letih vendarle na dan prišlo kar nekaj internih dokumentov, ki pričajo o tem, da EK sili države tretjega sveta, tudi tiste najbolj revne, naj v sklopu bilateralnih sporazumov o prosti trgovini zagotovijo podlago za privatizacijo vode ter liberalizacijo vodovodnih storitev. Tu gre za posamezna pogajanja med EU in Srednjo Ameriko, med EU in državami ASEAN (Zveza jugovzhodnih azijskih držav), obstajajo pa tudi pogajanja na nižji ravni, denimo med EU in Južno Korejo, med EU in Indijo in tako naprej.

Toda ponavljam, Evropska unija ni enodimenzionalen politični prostor in znotraj nje obstajajo različna mnenja, ali naj bo dostop do vode zajamčen in zavarovan kot človekova pravica. Dogajanje na tem področju pa žal velikokrat narekujejo države, ki so do tega vprašanja najbolj brezobzirne, in takšni sta zagotovo Francija ter Velika Britanija.

Zagotovo so znotraj EU mnenja različna, vendar je tu predvsem zelo zgovorno prepletanje politike in interesov zasebnega kapitala na najvišji ravni Unije. Kako gledate na to?

Da, seveda. Etienne Davignon, ki sedi v upravnem odboru korporacije Suez, je hkrati svetovalec evropskega komisarja za razvoj in človekoljubno pomoč Louisa Michela. Znan je primer, ko je komisarju Davignon pred dvema letoma denimo svetoval o vključevanju zasebnega kapitala pri tako imenovanem razvoju podsaharske Afrike. Njihov diskurz je vedno zelo prefinjen, tudi na pričujočem Svetovnem vodnem forumu je tako, a pogled na zadeve pokaže, za kaj jim v resnici gre. Za privatizacijo in deregulacijo. Evropska komisija pogosto pomaga evropskim korporacijam pri njihovem preboju na svetovni trg, tudi glede vode. S tem so podjetjem zagotovljeni ogromni dobički. Predvsem francoske in britanske korporacije sodijo med največje na svetu, kar zadeva trgovanje z vodo, in si prizadevajo razširiti svoje dejavnosti na vedno nova geografska območja. Če pogledamo zgoraj omenjena bilateralna pogajanja med EU in različnimi državami in regijami tretjega sveta, vidimo, da jim Komisija pri tem očitno pomaga. Svetovni vodni forum tu nujno niti ne igra vloge pri nadaljevanju teh prostotrgovinskih pogajanj, je pa vendarle stičišče razprav na to temo, in sicer v imenu diktiranja mednarodne vodne politike. Gre za vsiljevanje predstave o vodi kot dobrini in ne kot pravici. Zakaj? Ker se z dobrinami da trgovati.

Kakšna so stališča držav v razvoju na Svetovnem vodnem forumu?

Treba je povedati, da je bila že prej v Parizu izdelana Ministrska deklaracija, ki jo bodo v soboto ali nedeljo predstavniki držav samo še uradno potrdili. Ker poznamo vsebino deklaracije, vam lahko povem, da v njej ni navedeno to, da je voda pravzaprav pravica. Tega tam ni in tudi zato so se nekatere države na to že odzvale. Delegacija Urugvaja je pripravila posebno, t. i. Dopolnilno deklaracijo, ki pomeni opozicijo tisti prvi. Dopolnilno deklaracijo za zdaj jasno podpira še nekaj južnoameriških držav, v njej pa je med drugim navedeno, da je dostop do vode temeljna človekova pravica, ki jo morajo države zagotavljati v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Zapisano je tudi, da mora biti voda kot takšna izključena iz prostotrgovinskih sporazumov. Ne morem vam reči, kdo bo podpisal prvo in kdo drugo deklaracijo, ker to še ni jasno. Bomo videli v nedeljo.

Privatizaciji vode in vodovodnih storitev nasprotujejo predvsem lokalne skupnosti ter civilno družbene skupine po vsem svetu. Iz česa izhaja ta odpor?

Privatizacija vode je doživela svoj razmah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. In kjerkoli so jo izvedli, ji je sledila katastrofa za lokalno prebivalstvo. Svetovna banka Boliviji ni hotela odobriti posojila, če ne privatizira vodovodnih storitev. V mesto Cochabamba je prišla ameriška korporacija Bechtel in prevzela nadzor. Cene so narasle za 35 %, ljudje pa so morali pridobiti dovoljenja, da so lahko zbirali deževnico! Seveda so se potem uprli. V Manili (Filipini) se je po privatizaciji voda podražila za šestkrat in takšnih primerov v nerazvitem svetu je ogromno. Vsak je svojevrsten, a vsi imajo skupni imenovalec, namreč da je bila ljudem obljubljena izboljšava vodovodnih storitev, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Najočitnejši pa je primer Južnoafriške republike, kjer so uvedli sistem vnaprejšnjega plačevanja za vodo. Če torej nimaš denarja, ti je že takoj zavrnjen dostop do vode. Tu gre za izjemno kontroverznost, saj naj bi bila v Južnoafriški republiki voda pravica, ki pa ti je potem očitno lahko zelo hitro odvzeta. V JAR smo zaradi tovrstnih stvari že dolgo časa priče socialnim nemirom. Vse to je najbolj očitna posledica privatizacije vode, ki nakazuje na to, da želijo korporacije vzdrževati predvsem dotok dobičkov. Z naraščanjem revščine se povečuje število odklopov vode, slednje pa posledično vodi v povečevanje primerov bolezni, recimo driske pri otrocih. Umrljivost otrok vseskozi narašča.

In ker smo že v Turčiji, lahko omenim primer mesta Antalya, v katerem je korporacija Suez dvignila cene vode za 130 %, čeprav sama ni izpolnila danih obljub o investiranju v infrastrukturo. Vendar turške države to ni ganilo, lani se je odločila za obsežno privatizacijo na področju vode. Verjetno gre trenutno za najobsežnejšo tovrstno privatizacijsko shemo na svetu. Vlada ne namerava odprodati samo vodovodnih storitev, temveč tudi reke in jezera. Nedvomno bo oblast uporabila aktualni Svetovni vodni forum v Istanbulu za promocijo te kontroverzne agende. Zelo sporna je tudi gradnja jeza Ilisu na reki Tigris. Zaradi njega bodo morali nasilno razseliti 78.000 ljudi, v glavnem Kurdov, jez pa bo potopil tudi starodavna naselja in arheološke znamenitosti. Ni čudno, da se ljudje upirajo.

In torej ni čudno, da se v svetu nasploh širijo nasprotovanja tovrstnim privatizacijskim politikam?

Seveda ne. V številnih državah, regijah ter seveda znotraj različnih civilnih družb se nenehno sprožajo kampanje proti privatizaciji vode in vodovodnih storitev. Te kampanje temeljijo na zavračanju vključenosti zasebnega kapitala v to sfero in zagovarjajo nadzor javnosti in javnih ustanov nad dobavo vode. Ključna beseda tu je partnerstvo, ki se oblikuje okrog skupnih vrednot in ciljev in ki a priori izključuje željo po dobičku. Nihče si vode ne bi smel lastiti, ker je skupna last. Za vodo sploh ne bi smeli plačevati, plačevati bi morali samo za vzdrževanje storitev, povezanih z dobavo vode in zagotavljanjem njene kakovosti. Iz slednjega izhaja, da bi si morali prizadevati za zaščito zalog pitne vode in ne za njihovo komercializacijo.


Svetovno gibanje proti privatizaciji vode opozarja na te stvari že ves čas in ne samo ob svetovnih vodnih forumih. Poznamo tudi primer iz Latinske Amerike, ko se denimo argentinska in bolivijska vlada preusmerjata od privatizacijske politike v ponovno nacionalizacijo svojih zalog vode in vodovodnih storitev. Zakaj? Ker je bila privatizacija popoln polom!

Mladina